fbpx

V družbi morskih levov na otoku Isabella

morski levi

Otok Isabella je največji in (od tistih, na katerih lahko živijo ljudje) najmanj poseljen, torej prav idealna destinacija za prijateljevanje z morskimi levi.

Malo mestece Puerto Villamil naredi vtis že takoj ko izstopiva iz taxi čolna. V navado nama je prišlo, da sva po prihodu na otok vedno poiskali teraso z wifijem in naročili koktejl ali dva – odvisno kako hitra je bila internetna povezava. Tokrat pa sva koktejle zamenjali za zelenjavni smuti, dva kapučina in kozarec tople vode. Ja, edina tegoba v raju – prebava. Olajšani za nekaj dolarjev in z napihnjenimi trebuhi sva poiskali hostel in počasi začeli razmišljati kaj bova na tem otoku počeli. Po več kot tednu dni aktivnega raziskovanja, potapljanja, in drugih aktivnosti, sva otok Isabella izbrali za čisto pravi oddih – glava na off, Lonely planet v roke, noge v luft.

Udobje na čolnu (in to brez doplačila)

Otok je poln zanimivih krajev, ki jih je vsekakor vredno obiskat:

  • avantura v Las Tintoreras te popelje nad vodo in pod vodo na obisk k morskim levom, iguanam, morskimi konjički, pticami, želvami, skratka žiotinsko carstvo na enem mestu,
  • Los Tuneles je kraj, kjer zaplavate skozi kanale, ki jih je za seboj pustila lava – roko na srce, naju tunelčki niso očarali, zato sva ta izlet (po temeljiti preučitvi google images) preskočili,
  • tudi 16km dolg sprehod okoli vulkana Sierra Negra sva zaradi muhastega vremena morali preskočit, je pa ostal na ‘bucket listi’ ob naslednjem obisku otočja,
  • še en sprehod vodi mimo jezera Poza de las Diablas, kjer z malo sreče lahko srečaš flaminge v naravnem okolju, vsekakor pa se splača pokukat vsaj en center velikih kopenskih želv (midve sva med Tortoise Breeding Center in Darwin Center na otoku Santa Cruz izbrali slednjega),
  • zid objokovanja (El Muro de las Lagrimas), ki so ga med letoma 1944 in 1959 zgradili ujetniki na otoku, njihovo ihtenje pa se lahko sliši še danes.

Kar pa je naju najbolj navdušilo na otoku Isabella pa so bili morski levi, ki so čisto enakovredni prebivalci otoka, če ne še bolj privilegirani kot ljudje. Dostop imajo povsod, ponekod, za šalo, še rezervirano najbližjo mizo ob morju – kar pa sploh ni šala, ker se vsake toliko časa v resnici pride kakšen počit za mizo ali pa te prikrajša uporabe WC-ja.

vrsta pred straniščem
Nobenega preskakovanja vrste.

Čeprav glavna atrakcija večine otokov, pa so to še vedno divje živali, do katerih se moramo tako tudi obnašat, kar sva izkusili tudi na lastne oči (k sreči ne na lastni koži). Nekega popoldneva sva se, po pomoti namesto po cesti, po ostrih skalah ob morju prebijali do plaže, kjer naj bi se zbiralo veliko število morskih levov. Ko sva prispeli, opremljeni z maskami, je bilo na plaži 10 ljudi in kakih 50 levov. Kopanje je torej odpadlo.

v družbi morskih levov

Ne glede na navihane oči, bleščeč kožuh in dolge brke…morski Levi imajo nagon. Večina jih je ležala eden ob drugem oziroma eden na drugem, dva alfa samca pa sta paradirala po plaži in eden drugemu pihala v brke. Z njimi se seveda ni za hecat, zato smo vsi obiskovalci držali primerno razdaljo. Galapaški morski Levi sicer spadajo med manjše vrste, zrastejo od 1.5 – 2.5 m, tehtajo pa od 50 – 250 kg. Na kopnem sicer delujejo malce štorasti, ko pa se zvrnejo v vodo pa so hitri, močni in agilni. Najraje se zadržujejo v tropih, kjer alfa samci pogostjo ponosno branijo svoj teritorij in svoje priležnice. Ko se iz oči v oči srečaš z 250 kg samcem pač pobereš šila in kopita, in greš. Pravilo pravi, da se ljudje moramo držat vsaj 2m proč od morskih levov.

morski levi

Seveda pa tudi za morske leve drži tista – ko mačke ni doma miši plešejo. Kadar staršev ni blizu pa so mladiči zelo razposajeni. Plaža Concha de la Perla je zaliv, kamor se pogosto pridejo igrat.

mali lev
mali veliki lev

Dostop do plaže vodi od pristanišča skozi nasad mangrove do lesenega pomola in kristalno čiste vode. Ker sva na pomol prišli zgodaj, sva bili tam čisto sami, zato sva najbrž pritegnili pozornost levjih mladičev, ki so se prišli z nama igrat – plavali so okoli naju, nama nosili vejice mangrov in radovedno ovohavali podvodno kamero, skratka neverjetna doživetja. Poleg razigranih morskih levov pa so se na pomolu sončile iguane, sem in tja pa je na površje priplavala tudi kakšna želva. Plažo Concha de la Perla sva obiskali kar trikrat, nazadnje tik preden sva se vkrcali na trajekt, ki sva ga komajda ujeli, saj so morski levi zavzeli prostor na najini prtljagi. Nekaj časa sva se smejali situaciji, nato pa, ob spoznanju, da trajekt odpelje čez 10 min, postali čisto resni. 

Spretni tatovi

‘Kako se bomo zmenili fantje in punce?’ 

Trzali niso ne najino čivkanje, čofutanje v vodi, ostanke rogljička, niti na glasnejše ‘por favor’. Na pomoč nama je priskočil domačin in nekako smo se vendarle poslovili. Oni v vodo, midve na trajekt. Glih za glih. 

čez ovire na pot

Vožnja nazaj na Santa Cruz je bila klasično razburkana, najine misli pa čisto mirne, celo malo žalostne, saj je bil to začetek konca počitnic na galapaških otokih. Začetno straho-spoštovanje do živali je izginilo, zavedanje o magičnosti narave in preprostosti življenja pa je ostalo. Prav tako kot tudi želja in plan, da se na otok še vrneva.

0
    0
    Vaša košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino