fbpx

Roke so internacionalna špraha

Turško nebo

Zakaj tokrat ravno v Turčijo? V prvi vrsti, ker sva želeli nekaj časa preživet med sproščenimi ljudmi, kjer naju nihče ne obsoja in ne pozna. Menda so Turki prijazni ljudje.

kofe

V drugi vrsti pa zato, ker sem na turška tla prvič stopila med kratkim postankom na poti v Kirgizistan. Ravno dovolj časa za skok v mesto, valda na kebab in pravi čaj. Medtem, ko sem s prstov brisala omako, sem že preračunavala, kdaj se vrnem v Turčijo. Vsekakor kmalu. Ko sta minila še eno delovno poletje in teden ali dva zdravilnega spanca, sem na hitro skupaj vrgla plan, kupila letalsko karto, poklicala kolegico, spakirala nahrbtnik in šla. Pred ritjo in za nosom v Turčijo.

turška zastava

Iz Ljubljane v Istanbul, seveda najprej na čaj in malico. Na tržnici v središču mesta si podajava šišo in delava plan.

Skleneva, da raziščeva severovzhod. Na hitro kupiva še eno letalsko karto in počasi poiščeva posteljo. Znamenitosti Istanbula, mesta mnogoterih imen, sva si pustili za na koncu. Najprej pa Trabzon – mesto, ki leži na najbolj vzhodnem delu Turčije. Pristali sva v čisto pravi kaos – kar se naju tiče, najboljši možen način spoznavanja kulture, lokalnih navad (in razvad), ljudi in jezika. Ker se z znanjem 4 jezikov nismo mogli sporazumeti, sva pač morali vklopit roke, saj po turško znava povedat samo “Teşekkürler” – hvala. Vedno se je v vrsti za check-in ali na letalu fino naučit kakšno besedo v jeziku, ki ga govorijo ljudje, kamor potujemo, saj jim s tem pokažemo neko mero spoštovanja, ponavadi jih napačna izgovorjava nasmeji, pa še kakšen popust se lažje doreče (op.a.).

Skratka, Trabzon je bil včasih pomemben bizantinski in rimski center, danes pa je univerzitetno mesto, ki je bilo izhodišče za najino turško avanturo. Prvi večer sva ob šiši sklepali prijateljstva, kartali, ter se poizkušali z novimi prijatelji kaj zmenit. Kaj dosti ni šlo, res pa je, da se tudi z rokami približno točno lahko zmeniš prav vse. Lahko bi rekli, da naju je Trabzon sprejel kot za svoji, kljub temu, da se z okolico nisva prav dobro zlili (najverjetneje zaradi barve kože in dejstva, da se, navkljub trudu, nisva ravno najbolj približali precej konzervativnim modnim zapovedim). Z domačini sva obiskali nekaj znamenitosti v okolici mesta – smučišče na prelazu Zigana, jamo Karaca, ki naju ni očarala, ter samostan Sumela iz 4.ga stoletja. Obiskali sva še razgledno ploščad, od koder sva lahko opazovali Turčijo, ki jo bova še spoznali.

Narava naju seveda vedno najbolj očara, ampak tudi kvalitetno zabijanje časa z domačini ni od muh. Zvečer so (večinoma moški, pa tudi kakšna punca) na ulice postavili mize, se posedli okrog, in….kockali. Bojda je igra, ki spominja na naš Remi s kockami, blazno popularna, reče se ji Okay. Nekaj časa sva opazovali, nato pa se pridružili, in tako je večer prehitro minil. Pa, ob raziskovanju mesta, tudi naslednji dan.

Trabzonu sva tako pomahali v slovo, in se z nočnim avtobusom odpravili novim dogodivščinam naproti. Prva se je zgodila že na avtobusu, kjer so nama, medtem, ko sva spali, odtujili denarnici. Hvala bogu (predvsem pa Lonley Planet-u, da naju je naučil pravilnega pakiranja) sta bili denarnici več ali manj prazni, tisti drobiž, ki naju je pa zapustil, pa je, upava, našel pot do ljudi, ki so ga resnično potrebovali.

0
    0
    Vaša košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino