fbpx

Pamukkale – razvajanje po turško

pamukkale

Najino turško dogodivščino bi lahko smiselno razdelili na štiri dele: mestni vrvež Istanbula, domačnost in mali kulturni šok v Trabzonu, turistična Kapadokija, ter razvajanje po turško naju je pripeljalo v Pamukkale. Vsaka destinacija nama je odkrila nekaj novega, bodisi lepote narave, prijaznost ljudi, začinjeno hrano, pa tudi turško nepredvidljivost. Roko na srce, slednje sva izkusili največkrat, in tudi tokrat ni bilo nič drugače.

Namestitev ponavadi nikoli ne načrtujeva vnaprej, najdeva jih Airbnb in Booking, rezervirava pa zgolj za eno noč. Bivanje potem po potrebi podaljšujeva glede na vreme, gužvo, počutje, aktivnosti,… Sem in tja pa se zgodi, da se tudi gostitelj obrne po vetru (beri: odpoved bivanja v zadnjem trenutku). Na tovrstno presenečenje sva naleteli tudi ob prihodu v Pamukkale. Flegma, po turško, so nama na pragu hiše obrnili hrbet, in zopet sva se morali znajti po svoje. Najprej pa kava in zajtrk v najbližjem pajzlu zraven marketa. Ker zjutraj še ni toliko dela, se nama za mizo pridruži lastnik in nama (najbrž na lepe oči ali pa zato, da bi kakemu mrzlemu bratrancu zrihtal nekaj zaslužka), za simbolično ceno, uredi bivanje v bližnjem hotelu.

Ko se končno namestiva, si na hitro pogledava kam iti, kaj si ogledati, kaj početi, saj sva konec konec prišli na eno izmed najbolj obiskanih destinacij v Turčiji. Po najinih izkušnjah so sledeči kraji vsekakor vredni obiska:

  • Tavertine,
  • Hierapolis – mestne ruševine,
  • Hierapolis – teater,
  • Karahayit – vroči vrelci.
pamukkale

Pamukkale, v dobesednem prevodu “bombažna palača”, so ime dobile po beli barvi, namreč pokrajina se lesketa v stoterih odtenkih bele barve in daje vtis snežne pravljice, a v resnici gre za sedimentne kamnine (tavertin), ki jih voda odlaga na terasah. Na tem območju se temperatura vode giblje med 30 in 100°C. Površino snežno belega apnenca so oblikovali izviri, bogati s kalcijem, peneča voda, ki se nabira in preliva iz ene terase v drugo pa tvori stalaktite, za katere legenda pravi, da naj bi bili strjen bombaž, ki so ga velikani pustili, da se posuši. Na vrhu, ne daleč od teras se nahaja antično mesto Hierapolis, kjer so med drugim sušili in čistili volno, bazene pa so že grški helenisti uporabljaji za namene sproščanja.

Tudi v nizki sezoni pa turizem v Pamukkalah ne počiva. Množice ljudi si prizadevajo tako ali drugače naužiti se pokrajinskih lepot, vendar je tudi tukaj množični turizem žal pustil posledice. Nad ruševinami Hierapolisa so hitro zrasli hoteli, iz doline so zgradili cesto in vso drugo potrebno infrastrukturo in prihodki iz naslova turizma so začeli pritekati. Turisti so se množično namakali v kalcijevih bazenih, pa tudi okolica je, pod človeškimi stopinjami, klonila v eroziji in onesnaženju. Ko je bilo mesto Pamukkale leta 1988 razglašeno za območje svetovne dediščine, so hotel in cesto porušili, ter ju nadomestili z umetnimi bazeni, kjer je danes mogoče kopanje.

Najboljši čas za obisk in raziskovanje teras, ki so še odprte, je zgodaj zjutraj ali ob sončnem zahodu. Voda sicer ni tako topla kot podnevi, a je na terasah tudi mnogo manj ljudi. V Pamukkale vodita dve poti, vstopnina pa znaša 50 TL (cca 10 EUR): zgornji vhod, ki pelje mimo antičnih ruševin mesta Hierapolis čisto na vrh teras, in spodnji vhod, kjer prispeš do dna teras. Seveda je možno skozi ena vrata notri, se sprehoditi skozi mesto ruševin in čez terase in skozi druga vrata ven.

Priporočava, da po odprtih terasah hodite bosi. Občutek je neopisljivo dober. Malo manj dober pa je občutek sončnih opeklin, zato priporočava, da se za raziskovanje Pamukkal opremite tako, kot da greste na nekoliko težje dostopno plažo – superge, dovolj tekočine (cena pijače se znotraj parka dvigne tudi do 10x), sončna krema, kopalke in brisača.

Polni lepih vtisov sva zapustili Pamukkale in naslednjih nekaj dni preživeli v industrijskem mestu Denizli, ki pa ravno tako ponuja kar nekaj možnosti raziskovanja turške kulture:

  • Laodicea – ogled antičnih ruševin,
  • antično mesto Tripolis,
  • nacionalni park Mount Honaz.

Naju mestni vrvež ni prepričal, zato sva se veliko družili z domačini, ki so naju vzeli za svoji, in to toliko, da sva naslednjih nekaj dni delali za pultom majhnega mestnega marketa. Zaslužili nisva nič, razen neprecenljivih spominov.

0
    0
    Vaša košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino