fbpx

Ljubezen gre skozi želodec

ekvador_569-1

Ljubitelji zares dobre morske hrane na Galapagosih ne boste lačni, namreč otoška kulinarika je, ne samo prva ljubezen za oči, ampak tudi za lačne želodčke.

Midve sva že pred odhodom sklenili, da tokrat se bova pa zares najedli rib, pa se jih, kljub dvotedenskem potepanju po otokih nisva – enostavno so predobre in cenovno prijazne študentskem žepu. Sva pa po nekaj obiskih lokalnih trgovinic ugotovili, da domačini veliko raje kot po ribah posegajo po ocvrti hrani. Po ulicah se namesto s sladoledom v roki sprehajajo s šumečini vrečkami čipsa, gumijastimi bonboni in nama nedoločljivimi oblikami elastičnih sladkarij, ob katerih so naju boleli zobje že samo ko sva jih gledali v izložbi.

quito_ekvador
sladkarije v quitu

Na vse zgodaj zjutraj sva jedli zelo raznoliko hrano, saj ena obožuje francoske rogljičke, palačinke in cuker na splošno, druga pa bolj angleško varianto – jajca, slanino, sir, prav na hitro pa sva se obe morali prilagodit na ekvadorski stil jutranjega prehranjevanja. 

Prvi zajtrk sva si privoščili v historičnem delu Quita, ki sva ga najprej raziskali sami (predvsem zaradi potrebe po nakupu šampona za lase), kasneje pa še v spremstvu domačinke, ki za simbolično vsoto pobere nekaj ljudi v hostlu in jih pelje na sprehod, poln presenečenj, dobrih zgodb in novih poznanstev. Tak način raziskovanja mesta priporočava predvsem z vidika varnosti, saj sta naju radovednost in želja po fotografiranju hitro postavili na realna tla. Še isto jutro sva šli na zajtrk v Mercado Central ki obratuje že od leta 1950, je ena najstarejših tržnic v mestu, in zato tudi polna zanimivih fotografskih motivov.

Ko sva vlekli fotoaparat iz nahrbtnika me je kuharica iz bližnje stojnice potrepljala po rami in svetovala, da fotoaparat pospraviva, če ga želiva v prihodnosti še kdaj uporabit. In tako sva se raje uživali v danem trenutku. Dober občutek, vam povem.

Mercado Central je skrit za živopisnimi zidovi, in še preden sva vstopili, so v naju bušknile vse mogoče vonjave – zavohali sva svež mango, jagode, cigaretni dim, prepotene brezdomce, ribje obare, pravo čokolado, ocvrte morske prašičke, cvetlice, kadila,…ni da ni. Vstopili sva ravno tam, kjer so domačini šele pripravljali stojnice s svežo zelenjavo in sadjem (dokler le ta ni bila postavljena, je solata priročno ležala kar na tleh, ki na prvi vtis niso bila prav čista). Takoj zraven so brneli mikserji in ravno tam se je gnetlo največ ljudi, zato sva seveda pristopili.

ekvadorski zajtrk

Za dolar sva si sami izbrali dve vrsti sadja, ki so jih vrgli v mešalnik, dodali nekaj ledu in ‘gracias señorita’ že sva se nacejali z naravnim sadnim sokom. Vsaka s svojim smoothijem sva stopali po tržnici in opazovali kaj ljudje jedo za zajtrk. No, palačink, Nutelle in toplih rogčljičkov ne, vsaj pravi Ekvadorci ne, zato sva se parkirali za eno od prostih železnih miz in naročili. Ker sva bili malodane edini zares očitni turistki, sva poželi kar nekaj pogledov. Vsaka svoj nahrbtnik sva stiskali k sebi in čakali, da nama prinesejo zajtrk. Za približno isto ceno kot smoothie sva dobili sadni sok (tokrat nič naravnega, ampak zelo sladko vodo), instant črno kavo (ki je bolj ubijala apetit, kot pa blagodejno pospeševala prebavo), kuhan krompir, riž, kuhano goveje meso, ki je bilo na okus dosti boljše, kot na videz, in platano.

supermarket

Platana izgleda kot popolnoma nezrela banana (taka na primer, kot jo včasih lahko kupite v naših prodajalnah), vendar jo Ekvadorci bolj kot sadje tretirajo kot zelenjavo, predvsem zato, ker vsebuje dosti manj sladkorja in veliko več škroba kot banana. Zaradi škroba je izredno nasitna, pripravi se lahko na veliko različnih načinov, a okus ostaja. Sprva navdušeni, pa bi proti koncu potepanja po Ekvadorju skoraj raje pojedli ocvrtega hrčka kot še en kos platane. Kosila in večerje so podobne –  veliko ocvrte hrane, sladkarij, platane in tipične španske hrane, ki jo poznamo tudi pri nas…le veliko boljša je tu. Bolj ko sva se premikali proti severu več juh je bilo na menuju. Ko sva se povzpeli proti Cotopaxiju sva se v koči pogreli z Locro de papa – gosto krompirjevo juho s čebulo, česnom, kumino, mlekom in sirom, zraven pa običajno postrežejo še rezine avokada, koriander in pečeno koruzo. Za pogret in prste obliznit. V bolj turističnih krajih je moč najti tudi čisto pravi capuccino in palačnike z Nutello, ampak to je bila res le tolažilna hrana za takrat, ko naju je cel dan močil dež.

Za prste obliznit pa so tudi ribe, školjke, sadje, zelenjava in sladoled na Galapagosih. Na otoku Santa Cruz, kjer živi največ ljudi in kamor pride največ turistov sva (sicer šele po tednu dni bivanja tam) našli supermarket s pestro ponudbo vsega, kar  človek mora imet v kuhinji, prej (pa tudi potem) pa sva raje obiskovali male lokalne super trgovinice, kjer se na parih m2 najde prav vse – hrano, rezervne pnevmatike, glavnike, potapljaško opremo, prstane, čistilo za okna, nočne omarice in metrsko blago.

Zanimiva izkušnja, vsekakor pa je še zanimivejši obisk sobotne tržnice v mestu Puerto Ayora. Tam se v vrsti gnetejo domači kuharski mojstri, radovedni turisti, lačni turisti, in radovedni in lačni turisti, za pultom pa ribiči, morski levi, iguane, plavonogi boobiji in albatrosi. Ribiči rib niti ne očistijo, pač pa le odrežejo file, vse ostalo pa gre na menu čakajočemu životinskemu carstvu. Skratka doživetje, ki ga ne gre zamuditi!

Obiski trgovin s hrano, tržnic, uličnih stojnic in domačih kuhinj je sestavni del vsake najine poti. Hrana povezuje!

trznica na prostem

Na večino izletov, kamor sva se odpravili smo s seboj na čoln vzeli tudi kuharja, ki pa ni kaj dosti pretegnil prstov, saj smo povsod jedli precej podobno hrano – ocvrto platano (ki se mimogrede, pravijo domačini, ocvre vsaj dvakrat, da dobi pravi okus – po olju?!?), lep kos tune, stročji fižol, paradižnik in smetanovo omako, za malico pa še pecivo in ocvrte banane (itak). 

kuhar

Po večini sva kuhali v hostlih – riž, testenine, brokoli, stročji fižol, jajca, ananas, pitajo, granadillo, marakujo in babaco. Nič ribanja, strganja, peki papirja, cejenja, kuhanja na pari in drugih spretnosti, hostel kuhinje so narejene za osnovno kuharijo. Običajno sva na voljo imeli čajnik, vžigalice in štedilnik na plin, nedelujočo pečico, okamenel grelnik za vodo in par skrhanih nožev. V nekaterih krajih je nakup hrane precejšenj izziv, saj se nama je nemalokrat zgodilo, da sva namesto banan kupili platano, ki je itak nisva znali pripravit, pa namesto marakuje kisle pomaranče in nek čudno kremast sir, ki se je prodajal kot mocarela. Skratka kuharija zahteva vsaj nekaj kreativnosti, če že pločevinko ekvadorskega piva ne.

Mizica pogrni se po principu nič nas ne sme presenetiti !

Ker pa si je vsake toliko časa treba privoščit tudi večer zunaj, sva oblekli frišno majico in se odpravili na lov za dobro restavracijo. Ni bilo lahko, zato sva na koncu obsedeli zunaj, dobesedno… na ulici. Simpatičen tip nama je pred nosom mahal z jastogom in ponujal tri mojite za 10 dolarjev. Prodano. Ker se radi učiva novih veščin (in ker sva že popili kakšen mojito ali dva), sva z veseljem pozdravili strejšo domačinko pri sosednji mizi, ki nama je pokazala kako se pravilno uporablja leseno kladivce za trenje oklepa. 

riba Bruhu

Včasih je za boljši okus, več zabave in manj denarja vredno pustit Trip Advisor, sledit svoji intuiciji in iz glavne promenade zaviti v kakšno stransko ulico. Vse ribe plavajo v istem morju, samo ene so pripravljene bolj na hitro, druge pa z bolj spretno roko.

Tudi na Galapagosih velja pravilo, da se za več denarja dobi manj, a za oko bolj prijazno hrano – tako, ki paše na Facebook in Instagram, ampak midve sva raje dobro jedli in pili, slikali pa bolj poredko.

Skratka tekom potovanja lačni nisva bili. Kdaj pa kdaj sva na poti iz restavracije zavili še v lekarno po odvajala, včasih pospešili korak, da sva pritekli do stranišča, večinoma pa sva ob obranih kosteh in strtih oklepih ob sončnem zahodu praznili kozarce sadnih sokov, koktejlov, čaja ali piva.

Pa še nasvet za konec – ne iščite povsod pice in burgerjev, dobra hrana na krožniku je tudi hrana za dušo. Za naju velja pravilo, da je prav vse treba poizkusit (žive živali in druge turistične traparije izvzete), in se šele potem odločit, da nečesa ne bova nikoli več jedli.

Dober tek in na zdravje!

0
    0
    Vaša košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino