fbpx

Jadranska magistrala

roadtrip

Uradno se Jadranska magistrala vije od Trsta do Ulcinja, menda pa je tistih tapravih in najlepših le cca 640 km – od Reke do Črne gore. Cesta je bila v 50. in 60. letih ena največjih jugoslovanskih infrastrukturnih projektov, saj je bilo še po drugi sv. vojni razdaljo med Reko in Splitom moč prepotovati samo na ladijskem krovu. Zato, da se danes lahko vozimo po panoramski cesti, naj bi se s kamenjem in skalovjem, ki se je dobesedno stikalo z morjem, spopadalo kar 10.000 delavcev in 270 inženirjev.

Danes se ceste drži sloves ene izmed najnevarnejših na svetu, s čimer pa se midve prav zares ne moreva strinjat, saj je bila to sigurno najlepša cesta po kateri sva kdajkoli šofirali. Če nočete praznit denarnice zaradi prehitre vožnje, boste kilometre nabirali max 70 km/h, kar omogoča ležerno vožnjo in čas, da oko vržete na prekrasne razglede, ki pa za vsakim ovinkom postajajo le še lepši in bolj dih jemajoči.

pogled iz ceste
Jadranska magistrala

Midve sva si za raziskovanje malih in velikih obcestnih naselij vzeli skoraj tri tedne časa, Coris zavarovanje (ki je itak vedno z nama, ne glede na to, ali greva samo k sosedom, ali pa na drugi konec sveta), šotor za na avtomobilsko streho Overland in nekaj super priročne kamp opreme iz trgovine First corner shop.

Nekateri ste najbrž ljubitelji začrtanih poti, nama se pa itak nikoli nič ne izide po planu, zato sva zemljevid uporabili samo takrat, ko sva se bližali kakemu avtocestnemu uvozu – da ne bi slučajno plačevali cestnin in bili prikrajšani za razglede. Roko na srce, se je pa na Jadranski magistrali pravzaprav težko izgubit, ker ima priobalna cesta zelo malo odcepov. Ima pa cel kup ostrih ovinkov in za vsakim se skriva miniaturno naselje pisanih hiš in prijaznih ljudi.

Pot naju je vodila najprej v Starigrad v Paklenici, potem pa dalje v Šibenik, Mline, Dubrovnik, Cavtat, Grguriče, Pelješac, Tučepe, Makarsko, Biokovo, Cetino, Zadar in Opatijo.

Prvi postanek sva naredili v Paklenici, ki je bila praktično prazna, zato sva si našli prostor v kampu prav ob morju in uživali v sončnem zahodu. Midve sva sicer takoj naslednji dan šibali dalje proti Šibeniku, a če je vreme lepo se v vsakem primeru splača obiskat Nacionalni park Paklenica. Če ste leni, se lahko sprehodite po kanjonu in opazujete plezalce, ali obiščete ‘visitor center’, če pa ste pri volji športat pa je na voljo mnogo pohodniških poti in celo jama. Skratka vse in še več o parku tukaj.

Po dobrih dveh urah ovinkarjenja po obalni cesti sva se znašli v Šibeniku (fun fact za ljubitelje odlične muzike – Šibenik je rojstno mesto Maksima Mrvice). Sicer je pa Šibenik najstarejše priobalno mesto na Jadranu in zato v sebi nosi ogromno zgodovine in dobrih zgodb. Mesto stražijo kar 4 trdnjave, v starem jedru pa so na ogled številne cerkve, katedrale in šarmantne ozke ulice. Vsekakor priporočava obisk katedrale Sv. Jakova in kak dober fotošuting na trgu republike Hrvatske, pa obvezna kavica na samostanskem vrtu sv. Lovre in izlet z ladjico do trdnjave Sv. Nikola, ki pa se je nama žal izmuznil iz urnika. Nenazadnje pa sva najbolj uživali v pohajkovanju po ozikih ulicah, presenečenjih za vsakim vogalom in dobri hrani.

Slapovi Krke so kotirali precej visoko na najini bucket listi, ampak naju niso očarali, saj nama pred vstopom niso povedali, da je večji del parka zaprt. Kljub temu, da sva menda morali izpustit najlepši del parka, pa je bilo vseeno lepo videt večje in manjše slapove, tisoč odtenkov zelene, modre in modro-zelene, ter divjo vodo vsepovsod.

Naslednja postaja je bila mala vasica Mlini. Parkirali sva v prvi obcestni kamp, pravo presenečenje pa se je skrivalo ko sva se spustili po stopnicah do morja. Kljub temu, da vas v kavarni na rivi lahko zmoči morski val, pa v okolici vasi izvira mnogo sladkovodnih potočkov, ki so nekdaj poganjali mline – od tod tudi ime vasi. Danes se sicer bolj kot z mlini ubadajo s turisti, a spomini na stare čase še živijo.

Vas Mlini
Mlini

Mlini, že del Dubrovniško – Neretvanske županije, so sicer več kot prijetno selo za oddih, ampak mimo Dubrovnika pa tudi nisva mogli. V pričakovanju najhujšega (beri nenormalne gneče, astronomskih cen in pasje vročine) sva se vseeno odločili obiskat mesto. Kot najbrž veste, je največja štala v Dubrovniku parkiranje, zato je edini nasvet, ki ga lahko dava ta, da ne odkrivate tople vode in iščete zastonj parkinga, ker ga ni (oziroma kar naenkrat postane precej drag, ko namesto raziskovanja mestnega obzidja iščete kiosk za plačilo kazni). Skratka, tukaj se najde mnogo uporabnih informacij o parkiranju, midve sva izbrali parking na Žuljanski ulici 1 – nimava pripomb. Sicer pa je bil v času najinega obiska, zaradi pandemije in omejtive turizma, Dubrovnik zelo prijetno domačen in pristen – prijazni domačini, dobri koktejli in sproščeni večeri na mestnem trgu, kjer je bilo toliko prostora, da so lahko mulci celo igrali fuzbal. Tudi obzidje in trdnjava sta zadihali. Presenetljivo prijeten postanek. V okolici mesta se pa definitivno splača tudi na kako stransko cesto zapeljat, plaže so sanjske. Dobesedno.

Brez zarisane poti ali ideje kam pravzaprav greva, sva se ustavili v prenekaterih malih vasicah, bodisi za več dni, bodisi samo za hiter skok (ki to itak nikoli ni bil) po kavo, aspirine ali sveže sadje. Vsekakor pa priporočava nekoliko daljši postanek v okolici Makarske. Midve sva izbrali naselje Tučepi, nekoliko izven Makarske, ker keša za posedanje na rivieri in pitje koktejlov itak nimava, zato sva pa toliko bolj uživali na jadralskem treningu mladih jadralcev, na katerega so naju čisto slučajno vzeli s seboj potem, ko sva se muzali po pristanišču in skušali v objektiv ujet kak zanimiv motiv.

Vsekakor pa v Makarski ni za izpustit obiska nacionalnega parka Biokovo, za vstop v katerega je treba odštet cca 60 kun/osebo, je pa res, da vstop zavisi tudi od vremena. Nama se je postanek nekoliko podaljšal, saj sva kar dvakrat obstali pred vhodom na račun dežja (pozor: v high sezoni spustijo v park samo 25 vozil vsako polno uro). Jah, cesta je….milo rečeno adrenalinska. Nacionalni park je sicer odlično izhodišče za pohodništvo, kolesarjenje in plezarijo, ampak tudi kot enodnevni izlet z avtom je odlična izkušnja. Ozka in zavita cesta je izziv za šoferje, in sva najbrž zato v ogromno avtomobilih za volanom srečevali punce ;). Večina turistov se pripelje le do razgledišča (skywalk), ampak prava avantura se šele začne od tam dalje do najvišjega vrha v parku Sveti Jure (1762 m).

Čisto za kratek čas sva se zapeljali nazaj v civilizacijo, potem pa počasi obrnili nazaj proti Omišu. Tam sva se, po jamrnem začetku dneva ker sva pustili plezalno opremo doma, plezalne stene pa se dvigajo že iz parkirišča, odločili, da se zapeljeva do izivra reke Cetine. V baru, kamor sva sva se obrnili po nasvet za pot, smo se očitno narobe razumeli, zato se je kratka vožnja skozi Cetinsko sotesko sprevrgla v celodnevno (neprostovljno) raziskovanju vasi, lovljenju domačinov za pomoč na poti (še celo eno poroko nama je uspelo ujet) in skorajšnje lastnoročno uničenje GPS-a.

Ampak sva uspeli. In prispeli do izvira reke Cetine, ki je zaenkrat še precej neobljudena točka sredi ničesar. Cetina velja za eno najbolj vodnatih rek na Hrvaškem, njen izvir pa so poimenovali kar kopenska modra luknja ozirom brezno brez dna, sicer pa naj bi bilo kraško brezno po zadnjih ocenah globoko med 120-130 m. Voda je ledeno mrzla, zato je to čudeso najbolje opazovat iz varne razdalje in toplega sonca.

Izvir reke Cetine
izvir reke Cetine

Najino spomladansko pohajkovanje po Dalmaciji sva zaključili v Zadru, kjer se na vsak način splača si vzet nekaj ur časa in sončni zahod počakat na zahodnem delu zadarskega polotoka, kjer se nahaja pravi arhitekturni čudež – Morske orgle. Valovi s kroženjem in prehajanjem skozi cevi, postavljene pod morjem ustvarjajo t.i morsko glasbo. Nepojemljivo fino…še za tiste brez posluha.

Skratka, potovanje običajno ni samo med in mleko, ampak tudi kakšna počena guma, zastrupitev s svežim sadjem, prehlad in še kaka malenkost, ki zagreni dopustniški vsakdan, zato je fino, če ste pripravljeni na vse. Midve sva.

Vedno in brez izjeme se zavarujeva. Največkrat pri CORIS, ki ne samo, da imajo na voljo obsežna zavarovanja po res kul cenah, ampak so tudi na voljo za tisoč in eno vprašanje, če pač, tako kot midve, nimate pojma kako vse skupaj poteka.

Midve sva vzeli paket, ki je kril vsa na novo nastala medicinska stanja in covid (kritja se glede na paket razlikujejo glede na finančno kritje – od 25.000 eur do 100.000 eur in geografsko pokritost). Sicer pa obstajata dva paketa, osnovno zdravstveni in multirisk, ki pokriva več rizikov (različne športe, krajo oz izgubo prtljage, terorizem, itd…). Seveda pa je v tem času najbolj aktualno kritje COVID-a, ki pokrije stroške zdravstvene oskrbe, stroške testa, ki ga naroči zdravnik, stroške karantene oz samoizolacije (do max 150 eur/noč) in stroške kasnejšega povratka domov. Ampak pazi – vse to velja samo na potovanjih, ki niso daljša od 90 dni. Long story short – z zavarovanjem je veliko bolj prijetno vandrat po svetu.

Če so restavracije zaprte oziroma kadar se potepava po takih destinacijah, kjer za to, da nisva lačni skrbiva sami, je pa vedno v ruzaku kakšna vrečka Trek’n’Eat ali Forestia hrane. Za vse, ki ne poznate, to je kot tisti kitajski nudli iz Mercatorja, ki se prelijejo z vodo in potem nekako nastane kosilo, samo ful boljše. Skratka pripravljena in dehidrirana hrana je top izbira, saj za njeno pripravo običajno potrebujemo samo vodo (v nekaterih primerih niti ne nujno pitno – preizkušeno sva se mastili s testeninami, pripravljenimi z morsko vodo, klinc…iz sanjske plaže naju niti lakota ni pregnala). Ker pa je pitna voda vseeno bistvena, je bil z nama na poti tudi filter Katadyn gravity camp (6l), ki je dejansko meh, ki 6l vode spuca v nekaj minutkah. Vse to in še več se dobi v First corner shop.

Prvič letos pa sva preizkusili šotor, ki se postavi na strehi avtomobila. Top sh%&$ zadeva. Ker je bila COVID situacija precej slaba in posledično večina hotelov in apartmajev zaprtih, sva se pač vdali v usodo kampiranja. Ampak zakaj bi vzeli pritličje, če imava lahko razgled (in udobje). Pri Autocamping Slovenia so nama posodili Overland šotor, ki sva ga sprva malo bolj od daleč gledali, ampak za vikend smo bili pa že na ti. Zadeva se postavi neverjetno hitro, prav tako pospravi, in glede na to, da stoji na strehi avtomobila, je tudi precej udobna (beri: nobenih korenin, kamenja in peska, ki žuli pod ritjo). Bistveno pa je, da spalnico voziš s seboj in lahko počiješ praktično kadarkoli in kjerkoli, pa še večerno toaleto in vso drugo kramo lahko kar notri pustimo (ima toliko lufta, da se enako hitro zloži tudi, kadar je notri poleg vzmetnice še par spalk, pižama, skiro, dve toaletni torbici in kuhalnik – ki ga itak potem naslednji dan iščeč kot zmešan).

"Overland" šotor in pogled na Biokovo

Lušten potep je bil tale Jadranska magistrala. Priporočava (še posebej v nizki sezoni, ko je folk bolj sproščen, na plaži je prostor za večjo brisačo in na meniju večja izbira vežih rib). Za dodatna pojasnila in priporočila pa sva seveda na voljo 🙂

0
    0
    Vaša košarica
    Vaša košarica je praznaNazaj v trgovino