Letos poleti nas je tri dobre prijateljice odneslo v hribe. Pa ne samo za dan ali dva, ampak kar za celo poletje. Šle smo uživat ob delu 😊. Sliši se sanjsko…vsakodnevni sončni vzhodi in zahodi, lepo vreme, razgledi, životinsko carstvo pred vhodnimi vrati, rožice vse naokoli, prima hrana, in (več ali manj) prijetni obiski vsak dan. Kadar pa zunaj dežuje, obiskov ni, še svizci se skrijejo, se pa zdi, da ima dan 124 ur, in mu ni videt konca. Ampak za vsakim dežjem posije sonce.
V resnici je delo v planinski koči zelo raznoliko. Vsak dan se začne s takim ali drugačnim presenečenjem. Namesto (prezgodnje) budilke so nas v jutro prižvižgali svizci, ki so brskali okoli hiše za kakšnimi ostanki. Na žalost je tudi v hribih največ ostankov plastike, ampak nismo jih pustile lačne, vsak dan so si lahko postregli z jabolčnimi olupki od neštetih rolic štrudlja, ki gre v hribih vedno za med.
Delo v planinski koči je tudi kuhanje v zelooo velikih loncih, neskončno postiljanje postelj in lovljenje prahu po hiši.
Ampak najlepši del dneva pride ko je v hiši mir, ko so pohodniki na poti v dolino, gostje v koči pa siti in veseli. Takrat smo si tudi me vzele minuto, dve, tri in skočile na vrh počakat sončni zahod. Takrat je bil čas za (vedno prepozno) kosilo, babji čvek in obujanje spominov. Nenazadnje pa je delo v planinski koči tudi ozaveščanje folka o porabi vode in elektrike, o tem, kako nujno je, da nekaj spremenimo in damo planetu in naravi šanso, da zadiha. Male stvari so v bistvu velike – termoska namesto plastenke je že ena od njih, ker a veš…če ti čaj ali kavo nalijemo v termosko ali tvojo lastno skodelico, je ni treba zavreč, niti porabit vode za pranje le te…pri več 100 skodelicah se pa to že fletno trajnostno pozna. Skratka, izkušnja in pol, za boljši občutek kako smo se imele, kaj smo počele, in kaj vse si zamudil_a, ko nas nisi obiskal_a v domu Zorka Jelinčiča na Črni prsti, pa v spodnjem videu.