JADRANSKA MAGISTRALA

jadrankska magistrala

Jadranska magistrala ali evropski Route 66, uradno pa državna cesta D8 je sicer dolga dobrih 1000 km in povezuje Trst in Ulcinj, najlepših pa je 640 km obalne ovinkaste ceste, ki se vije od Reke do Črne Gore.

Jadranska magistrala je bila v 50. in 60. letih ena največjih jugoslovanskih infrastrukturnih projektov, saj je bilo še po drugi sv. vojni razdaljo med Reko in Splitom moč prepotovati samo z ladjo. Zato, da se danes lahko vozimo po panoramski cesti, naj bi se s kamenjem in skalovjem, ki se je dobesedno stikalo z morjem, spopadalo kar 10.000 delavcev in 270 inženirjev. Danes se ceste drži sloves ene izmed najnevarnejših na svetu, s čimer pa se midve prav zares ne moreva strinjat. Stara magistralka je bila sigurno najlepša cesta po kateri sva kdajkoli šofirali. Če nočete praznit denarnice zaradi prehitre vožnje, boste kilometre nabirali max 70 km/h, kar omogoča ležerno vožnjo in čas, da oko vržete na prekrasne razglede, ki pa za vsakim ovinkom postajajo le še lepši in bolj dih jemajoči.

jadranska magistrala

Midve sva si za raziskovanje malih in velikih obcestnih vasic vzeli skoraj tri tedne časa. Nisva pozabili niti na Coris zavarovanje (ki je itak vedno z nama, ne glede na to, ali greva samo k sosedom, ali pa na drugi konec sveta), šotor za na avtomobilsko streho Overland in nekaj super priročne kamp opreme iz trgovine First corner shop.

ZELO PRIBLIŽEN PLAN POTI

Nekateri ste najbrž ljubitelji začrtanih poti, nama se pa itak nikoli nič ne izide po planu, zato sva zemljevid uporabili samo takrat, ko sva se bližali kakemu avtocestnemu uvozu. Da ne bi slučajno plačevali cestnin in bili prikrajšani za razglede. Roko na srce, se je pa na Jadranski magistrali pravzaprav zelo težko izgubit, ker ima priobalna cesta zelo malo odcepov. Ima pa cel kup ostrih ovinkov in za vsakim se skriva malo naselje pisanih hiš in prijaznih ljudi.

Pot naju je vodila najprej v Starigrad v Paklenici, potem pa dalje v Šibenik, Mline, Dubrovnik, Cavtat, Grguriče, Pelješac, Tučepe, Makarsko, Biokovo, Cetino, Zadar in Opatijo.

PAKLENICA

Prvi postanek sva naredili nedaleč čez mejo, v Starem gradu v Paklenici, ki je bila, zavoljo zgodnjih spomladanskih mesecev in COVID-a, praktično prazna. Našli sva si kamp prostor v prvi vrsti, vrgli narazen avtomobilski strešni šotor in uživali v sončnem zahodu. Nacionalni park Paklenica zahteva veliko daljši postanek, ampak nama se je mudilo dalje proti Šibeniku, če pa ste pri času pa vsekakor svetujeva kak pohod po kanjonu, plezanje in planinarjenje (več pa tukaj). Skratka, po dobrih dveh urah ovinkarjenja sva prispeli v Šibenik. Fun fact za ljubitelje odlične muzike – tukaj se je rodil en in edini pianist Maksim Mrvica. Sicer pa je Šibenik najstarejše priobalno mesto na Jadranu in potemtakem v sebi nosi ogromno zgodovine. Mesto stražijo 4 trdnjave, v starem mestnem jedru, pa se med ozkimi uličicami, skrivajo številne cerkve in katedrale. Vsekakor priporočava obisk katedrale Sv. Jakoba, kakšno dobro fotko na trgu republike Hrvatske, obvezno kavico na samostanskem vrtu Sv. Lovra, in izlet z ladjico do trdnjave Sv. Nikola.

SLAPOVBI KRKE

Slapovi Krke so kotirali precej visoko na najini bucket listi, ampak naju niso očarali, saj nama pred vstopom niso povedali, da je večji del parka zaprt. Kljub temu, da sva menda morali izpustit najlepši del parka, pa je bilo vseeno lepo videt večje in manjše slapove, tisoč odtenkov zelene, modre in modro-zelene, ter divjo vodo vsepovsod.

SLAPOVI KRKE

MLINI

Naslednja postaja je bila (sicer čisto nepričakovano) mala vasica Mlini. Parkirali sva se v prvi in najbližji kamp ob cesti, ne vedoč, da se najlepši del vasi skriva precej nižje, ob morju. Do tja je vodilo preveč strmih stopnic, ampak rekreacija po dolgi vožnji nikoli ne škodi. Pisane hiše, mali ribiški čolni in res dobra kava so naju prepričali, da sva v kampu ostali kak dan dlje. Kljub temu, da te med posedanjem v kavarni lahko zmoči morski val, pa je vas znana po mnogih izvirih sladkovodnih potočkov, ki so nekdaj poganjali mline. Od tod tudi ime.

Mlini

DUBROVNIK

Mlini, že del Dubrovniško – Neretvanske županije, so sicer več kot prijetno selo za oddih, ampak mimo Dubrovnika pa tudi nisva mogli. Duborvnik se je včasih imenoval Ragusa. Mesto so prvi naselili grški izseljenci, kasneje je bil Dubrovnik del Bizantinskega cesarstva, Beneške republike, med 14. in 19. stol. pa je bil svoboden. Leta 1667 je mesto skoraj do tal uničil potres. Do danes so roko nad mestom držali tudi Francozi in Avstrijci, leta 1991 pa ga je dodobra pretresla Jugoslovanska ljudska armada. V 90. letih so ga obnovili, danes pa seveda slovi kot eno najlepših mest na svetu.

Dubrovnik

 V pričakovanju najhujšega (beri nenormalne gneče, astronomskih cen in pasje vročine) sva se vseeno odločili obiskat mesto. Kot najbrž veste, je največja štala v Dubrovniku parkiranje. Edini nasvet, ki ga lahko dava je ta, da ne odkrivate tople vode in iščete zastonj parkinga. Ker ga ni. Oziroma kar naenkrat postane precej drag, ko namesto raziskovanja mestnega obzidja iščete kiosk za plačilo kazni. Skratka, tukaj se najde mnogo uporabnih informacij o parkiranju, midve sva izbrali parking na Žuljanski ulici 1 – nimava pripomb. Sicer pa je bil v času najinega obiska, zaradi pandemije in omejtive turizma, Dubrovnik zelo prijetno domačen in pristen. Prijazni domačini, dobri koktejli in sproščeni večeri na mestnem trgu, kjer je bilo toliko prostora, da so lahko mulci celo igrali fuzbal. Tudi obzidje in trdnjava sta zadihali. Presenetljivo prijeten postanek. V okolici mesta se pa definitivno splača tudi na kako stransko cesto zapeljat, plaže so sanjske. Dobesedno.

MAKARSKA

Brez zarisane poti ali ideje kam pravzaprav greva, sva se ustavili v prenekaterih malih vasicah. Bodisi za več dni, bodisi samo za hiter skok (ki to itak nikoli ni bil) po kavo, aspirine ali sveže sadje. Vsekakor pa priporočava nekoliko daljši postanek v okolici Makarske. Midve sva izbrali naselje Tučepi, nekoliko izven Makarske. Keša za posedanje na rivieri in pitje koktejlov itak nimava, zato sva pa toliko bolj uživali na treningu mladih jadralcev, na katerega so naju čisto slučajno vzeli s seboj potem, ko sva se muzali po pristanišču in skušali v objektiv ujet kak zanimiv motiv.

Makarska

BIOKOVO

Vsekakor pa v Makarski ni za izpustit obiska nacionalnega parka Biokovo. Za vstop je treba odštet cca 60 kun/osebo, je pa res, da vstop zavisi tudi od vremena. Nama se je postanek nekoliko podaljšal, saj sva kar dvakrat obstali pred vhodom na račun slabega vremena (dežja). Pozor: v visoki sezoni spustijo v park samo 25 vozil vsako polno uro. Jah, cesta je….milo rečeno adrenalinska. Nacionalni park je sicer odlično izhodišče za pohodništvo, kolesarjenje in plezarijo. Se pa super obnese tudi kot enodnevni izlet z avtomobilom. Ozka in zavita cesta je pravi izziv tudi za izkušene šoferje. Najbrž sva zato v ogromno avtomobilih za volanom srečevali punce ;). Večina turistov se pripelje le do razgledišča (skywalk), ampak prava avantura se tam šele začne. Od tam dalje do najvišjega vrha v parku Sveti Jure (1762 m).

Biokovo

Čisto za kratek čas sva se zapeljali nazaj v civilizacijo, potem pa počasi zavili proti Omišu. Omiš je bil v preteklosti znan po t.i. Omiških gusarjih, ki so gradili posebne ladje, namenjene obrambi pred vsiljivci.

IZVIR CETINE

Skratka, takoj po prihodu v Omiš sva pogrešili plezalno opremo, saj se plezalne stene dvigajo praktično iz parkirišča. Nič zato, eno kavico kasneje sva že imeli nov načrt. Odločili sva se, da se zapeljeva do izivra reke Cetine. V baru, kamor sva sva se obrnili po nasvet za pot, smo se očitno narobe razumeli, zato se je kratka vožnja skozi Cetinsko sotesko sprevrgla v celodnevno (neprostovljno) raziskovanju vasi in lovljenju domačinov za pomoč na poti. Še celo eno poroko nama je uspelo ujet. Na koncu nama ni ušla niti uporaba vrečk za bruhanje.

balkan

Ampak sva uspeli. In prispeli do izvira reke Cetine, ki je zaenkrat še precej neobljudena točka sredi ničesar. Cetina velja za eno najbolj vodnatih rek na Hrvaškem, njen izvir pa so poimenovali kar kopenska modra luknja ozirom brezno brez dna. To kraško brezno naj bi bilo po zadnjih ocenah globoko med 120-130 m. Voda je ledeno mrzla, zato je to čudo najbolje opazovat iz varne razdalje in toplega sonca.

ZADAR

Najino spomladansko pohajkovanje po Dalmaciji sva zaključili v Zadru – najstarejšem stalno naseljenem mestu na Hrvaškem. V Zadru si na vsak način splača si vzet nekaj ur časa in sončni zahod počakat na zahodnem delu zadarskega polotoka, kjer se nahaja pravi arhitekturni čudež – Morske orgle. Valovi s kroženjem in prehajanjem skozi cevi, postavljene pod morjem ustvarjajo t.i morsko glasbo. Nepojemljivo fino…še za tiste brez posluha.

Skratka, potovanje običajno ni samo med in mleko. Je tudi kakšna počena guma, zastrupitev s svežim sadjem, prehlad in še kaka malenkost, ki zagreni dopustniški vsakdan, zato je fino, če ste pripravljeni na vse. Midve sva.

BREZ ČESA TOKRAT NISVA ŠLI OD DOMA?

ZAVAROVANJE

Vedno in brez izjeme se zavarujeva. Največkrat pri CORIS, ki ne samo, da imajo na voljo obsežna zavarovanja po res kul cenah, ampak so tudi na voljo za tisoč in eno vprašanje. Če pač, tako kot midve, nimate pojma kako vse skupaj poteka.

Midve sva vzeli paket, ki je kril vsa na novo nastala medicinska stanja in covid (kritja se glede na paket razlikujejo glede na finančno kritje – od 25.000 eur do 100.000 eur in geografsko pokritost). Sicer pa obstajata dva paketa, osnovno zdravstveni in multirisk, ki pokriva več rizikov (različne športe, krajo oz izgubo prtljage, terorizem, itd…). Seveda pa je v tem času najbolj aktualno kritje COVID-a, ki pokrije stroške zdravstvene oskrbe, stroške testa, ki ga naroči zdravnik, stroške karantene oz samoizolacije (do max 150 eur/noč) in stroške kasnejšega povratka domov. Ampak pazi – vse to velja samo na potovanjih, ki niso daljša od 90 dni. Long story short – z zavarovanjem je veliko bolj prijetno vandrat po svetu.

tREK’N’EAT

Kadar ni možnosti jesti v restavracijah, ali se potepava po takih destinacijah, kjer za to, da nisva lačni skrbiva sami, je pa vedno v ruzaku vedno kakšna malenkost. Na primer vrečka Trek’n’Eat ali Forestia hrane. Za vse, ki ne poznate, to je kot tisti kitajski nudli iz Mercatorja, ki se prelijejo z vodo in potem nekako nastane kosilo. Samo ful boljše. Skratka pripravljena in dehidrirana hrana je top izbira, ker se pripravi zelo enostavno. Za njeno pripravo običajno potrebujemo samo vodo. V nekaterih primerih niti ne nujno pitno – preizkušeno sva se mastili s testeninami, pripravljenimi z morsko vodo. Klinc…iz sanjske plaže naju niti lakota ni pregnala.

trek'n'eat

Ker pa je pitna voda vseeno bistvena, je bil z nama na poti tudi filter Katadyn gravity camp (6l). To je dejansko meh, ki 6l vode spuca v nekaj minutkah. Vse to in še več se dobi v First corner shop.

filter za vodo

OVERLAND

Prvič letos pa sva preizkusili šotor, ki se postavi na strehi avtomobila. Top sh%&$ zadeva. Ker je bila COVID situacija precej slaba in posledično večina hotelov in apartmajev zaprtih, sva se pač vdali v usodo kampiranja. Ampak zakaj bi vzeli pritličje, če imava lahko razgled (in udobje). Pri Autocamping Slovenia so nama posodili Overland šotor, ki sva ga sprva malo bolj od daleč gledali, ampak za vikend smo bili pa že na ti.

Overland šotor

Zadeva se postavi neverjetno hitro. Prav tako pospravi. In glede na to, da stoji na strehi avtomobila, je tudi precej udobna. Beri: nobenih korenin, kamenja in peska, ki žuli pod ritjo. Bistveno pa je, da spalnico voziš s seboj in lahko počiješ praktično kadarkoli in kjerkoli, pa še večerno toaleto in vso drugo kramo lahko pustimo kar notri. Ima toliko lufta, da se enako hitro zloži tudi, kadar je notri poleg vzmetnice še par spalk, pižama, skiro, dve toaletni torbici in kuhalnik – ki ga itak potem naslednji dan iščeš kot zmešan.

Overland

Lušten potep je bil tale Jadranska magistrala. Izvedbo priporočava še posebej v nizki sezoni. Takrat je folk bolj sproščen, na plaži je prostor za večjo brisačo in na meniju večja izbira svežih rib. Za dodatna pojasnila in priporočila pa sva seveda na voljo .

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *