PAMUKKALE – VROČI BAZENČKI, ZGODOVINA IN GEOLOGIJA

pamukkale

Najino turško dogodivščino je zaznamoval tudi jugozahod Turčije – Pamukkale. Območje je znano po mineralnem karbonatu, ki ga odlaga voda in tako ustvarja okamenele slapove in naravne bazenčke. Kot skorajda nikjer, tudi tukaj nisva imeli rezervirane namestitve, le eno noč v nekem Airbnb-ju, kjer pa so nama, flegma po turško, na pragu obrnili hrbet in naju odslovili. Znašli sva se po svoje…spet.

Najprej kava in zajtrk v najbližjem pajzlu zraven marketa. Ker zjutraj še ni toliko dela, se nama za mizo pridruži lastnik in nama (najbrž na lepe oči ali pa zato, da bi kakemu mrzlemu bratrancu zrihtal nekaj zaslužka), za simbolično ceno, uredi bivanje v bližnjem hotelu. Ko končno odloživa prtljago pa si na hitro pogledava kaj bova tukaj počeli, saj sva se, konec koncev, znašli na eni najbolj obiskanih destinacij v Turčiji.

Pamukkale, v dobesednem prevodu “bombažna palača”, so ime dobile po beli barvi, namreč pokrajina se lesketa v stoterih odtenkih bele barve in daje vtis snežne pravljice, a v resnici gre za sedimentne kamnine (tavertin), ki jih voda odlaga na terasah. Na tem območju se temperatura vode giblje med 30 in 100°C. Površino snežno belega apnenca so oblikovali izviri, bogati s kalcijem, peneča se voda, ki se nabira in preliva iz ene terase v drugo pa tvori stalaktite, za katere legenda pravi, da naj bi bili strjen bombaž, ki so ga velikani pustili, da se posuši. 

Na vrhu, nedaleč od teras se nahaja antično mesto Hierapolis, ki ga je pred več kot dva tisoč leti ustanovila rodbina Atalidov. Termalno zdravilišče je dolgo skoraj 3 km, široko 600 m in visoko 160 m. Danes so na tem mestu na ogled razvaline kopeli, templjev in drugih spomenikov. V Hierapolisu so med drugim sušili in čistili volno, bazene pa so že grški helenisti uporabljali za namene sproščanja. Hedonisti. 

Tudi v nizki sezoni turizem v Pamukkalah ne počiva. Množice ljudi si prizadevajo tako ali drugače naužiti se pokrajinskih lepot, vendar je tudi tukaj množični turizem žal pustil posledice. Nad ruševinami Hierapolisa so hitro zrasli hoteli, iz doline so zgradili cesto in vso drugo potrebno infrastrukturo in prihodki iz naslova turizma so začeli pritekati. Turisti so se množično namakali v kalcijevih bazenih, pa tudi okolica je, pod človeškimi stopinjami, klonila v eroziji in onesnaženju. Ko je bilo mesto Pamukkale leta 1988 razglašeno za območje svetovne naravne in kulturne dediščine, so hotel in cesto porušili, ter ju nadomestili z umetnimi bazeni, kjer je danes mogoče kopanje.

Najboljši čas za obisk in raziskovanje teras, ki so še odprte, je zgodaj zjutraj ali ob sončnem zahodu. Voda sicer ni tako topla kot podnevi, a je na terasah tudi mnogo manj ljudi. V Pamukkale vodita dve poti, vstopnina pa znaša 50 TL (cca 10 EUR): zgornji vhod, ki pelje mimo antičnih ruševin mesta Hierapolis čisto na vrh teras, in spodnji vhod, kjer prispeš do dna teras. V kolikor čas ni ovira, se je najbolje sprehodit čez celo mesto ruševin in čez terase in zaužit še tisto nekaj kar je od prelepega mesta ostalo. 

Z malo domišljije postane raziskovanje ruševin prav luštna dogodivščina. Priporočava, da po odprtih terasah hodite bosi. Občutek je neopisljivo dober. Malo manj dober pa je občutek sončnih opeklin, zato priporočava tudi, da se za raziskovanje Pamukkal opremite tako, kot da greste na nekoliko težje dostopno plažo – superge, dovolj tekočine (cena pijače se znotraj parka dvigne tudi do 10x), sončna krema, kopalke in brisača.

Priporočava ogled:

• Tavertine, pravljične terase

• Hierapolis – mestne ruševine / city ruins

• Hierapolis – teater / the theatre

• Karahayit – vroči vrelci / hot pools

Pamukkale so, kot ena največjih turških turističnih atrakcij, sicer super, vendar pa se prava Turčija skriva tam, kjer na ulicah srečaš več lokalcev, kot turistov. Polni lepih vtisov sva Pamukkale odkljukali na ”bucket listi” in naslednjih nekaj dni preživeli v industrijskem mestu Denizli, ki pa ravno tako ponuja kar nekaj možnosti raziskovanja turške kulture:

• Laodicea – ogled antičnih ruševin / glimps of an ancient ruins

• antično mesto Tripolis / ancient town of Tripolis

• nacionalni park Mount Honaz / national park

Naju mestni vrvež ni prepričal, zato sva se, bolj kot na turističnih točkah, raje družili z domačini, ki so naju vzeli za svoji, in to toliko, da sva naslednjih nekaj dni delali za pultom majhnega mestnega marketa. Zaslužili nisva nič, razen neprecenljivih spominov 😊.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *