ISTANBUL – KAKO SE SPOPRIJATELJITI Z MESTOM NA DVEH CELINAH

istanbul

Istanbul je res navdihujoča mešanica kulture, arhitekture, evropske urejenosti, azijskih vonjav, prijaznih domačinov in radovednih turistov. Mesto se razprostira ob Bosporski ožini, in se ga drži več poimenovanj – Bizanc, Konstantinopel, Carigrad, mesto na 7 gričih, ter nama najljubše – Novi Rim. V njem se drenja cca 15 milijonov prebivalcev, sicer pa velja za največjo mestno občino na svetu, in edino, ki je svoje mesto našla na dveh kontinentih.  

Istanbul je bil v preteklosti prestolnica mnogih cesarstev – Rimskega, Bizantinskega, Latinskega in Osmanskega, po razglasitvi turške republike, pa je prestolnica postala Ankara. V novejših časih je bil Istanbul med drugim tudi evropska prestolnica kulture (2010) in svetovna prestolnica športa (2012). Ime Istanbul je nastalo iz srednjeveške grške fraze ”is tim bolin”, kar pomeni ”v mestu” ali ”v mesto”.

Midve sva Istanbul obiskali ravno ob koncu meseca postenja – Ramazana, kar je še dodatno pripomoglo k res pravi turški izkušnji. V mesto sva prispeli v poznih popoldanskih urah in nato do noči iskali prenočišče, katerega sva menda rezervirali čisto blizu svetovno znane ulice Istiklal. Skratka po nekaj urah tavanja naokoli sva obupani obsedeli pred spomenikom republike na trgu Taksim in poklicali gostitelja. Ta naju je prišel iskat kar peš, namreč izkazalo se je, da se najin hotel skrival takoj za prvo vrsto lepo urejenih hiš na najznamenitejši ulici v mestu. Druga vrsta hiš je bila  seveda pravo nasprotje, a pianino v predverju naju je navdajal z upanjem, da nisva (spet) izbrali kakšne luknje. Z izjemo pokvarjenega wc-ja (beri: voda je tekla dva dni skupaj) je bilo bivanje nadvse prijetno.

Raziskovanja mesta se, kot po navadi nisva lotili sistematično, ampak sva se zgubljali na bolj in manj znanih mestnih ulicah, tržnicah in parkih. Priporočava:

  • večerno križarjenje po Bosporski ožini – ker boste najverjetneje ujeli sanjski sončni zahod
  • obisk katedrale/mošeje Hagia Sofia – ker je bil to eden največjih arhitekturnih dosežkov Bizantinskega cesarstva
  • obisk Modre mošeje – ker nikjer drugje na svetu ne boste videli toliko odtenkov modre
  • obisk Grand Bazarja (takoj ko se odpre, ali ravno preden se zapre) – ker je pravo mravljišče ljudi in stvari
  • obisk palače Topkapi – ker je vsaka soba bolj veličastna od prejšnje, vrtovi pa polni tulipanov, ki mimogrede izvirajo iz Turčije in ne Nizozemske (op.a.)
  • obisk ulice Istiklal, trga Taksim in mostu Galata – ker so najlepši spomini vedno tisti, ki se zgodijo med spontanim pohajkovanjem po mestu
  • postanek pred Pera Palas hotelom – ker je tam Agatha Christie napisala legendarni Umor na orient ekspresu
  • koktejl na ulici Kadikoy bar – ker se v mestu vedno spodobi en večer ob dobri glasbi  navezovat stike

Najprijetnejši del raziskovanja mesta pa je vedno čas kosila. Obe radi dobro jeva, zato se na veliko izogibava butičnih, ”highly-recommended” restavracij. Pred časom sem v Ljubljani pobrala štoparja, ki je bil namenjen v Motovun, sicer pa domačin v Istanbulu, in ravno on kriv, da sva se po malem zaljubili v turško hrano. Čeprav na glavni ulici, ampak vseeno daleč od Trip advisor priporočil in Googlovih zvezdic, naju je Foodie backpacker peljal v nek kletni pajzl, kjer so se mize skrivale v dimu, hrano so stregli na plastičnih krožničkih, prte na mizah pa verjetno še nihče obrisal, skratka ”real deal” restavracija. Ker je bil meni na voljo samo v turščini (najbrž zato, ker turisti več dajo na instagrambilnost kot okus) sva pač pojedli in popili tisto, kar so nama prinesli, in vse je bilo za prste obliznit.

Niso pa seveda vsi ljudje na mestu, še posebej tisti, ki ti na Galata mostu podarijo rdečo vrtnico – ni to ljubezen na prvi pogled, ampak 25 turških lir, zato previdno. Boljši spominki kot vrtnice in “made in China” šara pa so zagotovo prave turške sladice, vrečka začimb in turški porcelan. Bolj ko se oddaljite od glavnih ulic in trgov, lepše in cenejše spominke lahko kupite. Midve sva se čisto po naključju znašli v Iznik classics, kjer sta se prodajalca zelo potrudila in si samo za naju vzela precej časa. Odšli sva z dvema kompletoma kavnih skodelic in povabilom na pijačo zvečer. 

Vabilo sva sprejeli in seveda sva se imeli nadvse fino – pili in jedli sva z ljudmi, ki so se veselili konca Ramazana, plesali, kadili šišo in se pogovarjali s folkom, ki sva ga spoznali v mestu.

Znanje jezika, ki ga ljudje govorijo v deželi, kamor se odpravljate, odpre marsikatera vrata, privabi nasmešek na ustnice domačinov in pokaže spoštovanje do kulture, v kateri se znajdemo. S “prosim” in “hvala” se v resnici pride zelo daleč. 

Takole so naju naučili fantje: “You always remember, that in life you only need two sugars and a dream.”

In ko dva cukrčka in sanje izgovoriš z nekoliko bolj turškim naglasom “two sugars and a dream” postane “teşekkür ederim”, oziroma hvala.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *